Juvenilni idiopatski artritis

JIA prizadene približno 1-2 posameznika na 1.000 otrok. Podobno kot za večino drugih vnetnih revmatskih bolezni, natančen mehanizem, ki povzroča JIA, še ni znan. Za razvoj bolezni mora biti prisotnih več dejavnikov, kar pomeni, da je bolezen posledica sočasnega vpliva tako dedne nagnjenosti, kot izpostavljenosti določenim dejavnikom iz okolja (verjetno okužbam). Tudi kadar je v družini genetska nagnjenost za razvoj bolezni, le redko zbolita dva otroka iz iste družine.

Revmatične bolezni praviloma diagnosticira zdravnik specialist revmatolog-pediater, kamor pediatri napotijo otroke, za katere sumijo, da bi lahko imeli revmatične bolezni. Diagnozo JIA postavimo ob prisotnem dolgotrajnem artritisu, kjer smo z natančno anamnezo, kliničnim pregledom in laboratorijskimi preiskavami izključili ostale bolezni. Za JIA je značilno, da se bolezen začne pred 16. letom starosti, da simptomi trajajo več kot 6 tednov in da so bile izključene vse ostale znane bolezni, ki lahko povzročijo artritis.

Viri:

• Management of Juvenile Idiopathic Arthritis: A Clinical Guide, Stefan Blazina, Gasper Markelj, Mojca Zajc Avramovic, Natasa Toplak, Tadej Avcin, Springer International Publishing Switzerland 2016
• Gmuca S, Weiss PF. Juvenile spondyloarthritis. Curr Opin Rheumatol. 2015;27:364–72.     
• Burgos-Vargas R. The assessment of the spondyloarthritis international society concept and criteria for the classification of axial spondyloarthritis and peripheral spondyloarthritis: a critical appraisal for the pediatric rheumatologist. Pediatr Rheumatol Online J. 2012;10:14.  
• Aggarwal A, Misra DP. Enthesitis-related arthritis. Clin Rheumatol. 2015;34:1839–46.     
• Prakken B, Albani S, Martini A. Juvenile idiopathic arthritis. Lancet. 2011;377:2138–49.

Revmatičnih bolezni ne zdravimo zgolj z zdravili, ampak je ključno aktivno sodelovanje posameznika. To velja tako za zdravljenje, ki ga vodi specialist revmatolog, kot tudi za druge aktivnosti, ki pomagajo obvladati bolezen.

Vsak dobro poučen posameznik mora sam narediti čim več, da je bolezen ustrezno obvladana. Revmatičnih bolezni ne zdravimo zgolj z zdravili, ampak je ključno aktivno sodelovanje posameznika. To velja tako za zdravljenje, ki ga vodi specialist revmatolog, kot tudi za druge aktivnosti, ki pomagajo obvladati bolezen.

Velik poudarek mora biti na telesni vadbi za izboljšanje oziroma ohranjanje čim bolj normalne telesne teže, drže ter gibljivosti hrbtenice in sklepov. Ohranjena gibljivost, krepke mišice in pravilna telesna drža zmanjšujejo bolečine, izboljšajo splošno počutje in preprečujejo nepravilne obremenitve.

Za obvladovanje bolezni je priporočljivo izvajati več vrst vaj:

• dihalne vaje, s katerimi ohranjamo gibljivost/razteznost prsnega koša in predihanost pljuč. Priporočljivo jih je izvajati večkrat na dan,
• telesna dejavnost in vaje za revmatike: priporočljivo je izvajati čim več ustreznih rekreativnih dejavnosti in redno vaditi,
• šport in rekreacija: oboleli se glede na svoje želje in fizične zmožnosti lahko ukvarjajo z različnimi športi. Ob koncu teh športnih dejavnosti naj opravijo še raztezne vaje.

Pred vsako spremembo načina vadbe ali telesne aktivnosti je priporočljiv posvet z zdravnikom.