Ankilozirajoči spondilitis

Ankilozirajoči spondilitis prizadene približno 0,5 % ljudi.[1] Moški zbolevajo pogosteje kot ženske, razmerje je približno 3 : 1. Bolezen je tesno povezana z antigenom HLA-B27, ki ga odkrijemo pri kar 90–95 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom. Bolezen se najpogosteje začne v pozni adolescenci ali zgodnji odrasli dobi.

1: Gašperšič, N. (ur.). Žepna revmatologija. Društvo za razvoj revmatologije. Ljubljana. 2019

Sodobno zdravljenje revmatičnih bolezni temelji na stalnem spremljanju aktivnosti bolezni, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Cilj sodobnega zdravljenja je umiritev (remisija) bolezni, ki jo lahko dosežemo le z zgodnjim zdravljenjem in s prilagajanjem zdravljenja oceni aktivnosti bolezni.

Za zdravljenje revmatičnih bolezni je na voljo več vrst zdravil:

• protibolečinska zdravila (analgetiki), ki lajšajo bolečine,
• nesteroidni antirevmatiki, ki jih imenujemo tudi simptomatska zdravila. Ta zdravila blažijo tako bolečine kot sklepno vnetje. Možna je tudi kombinacija nesteroidnih antirevmatikov z analgetiki,
• imunomodulirajoča zdravila, ki vplivajo na imunski odziv in na ta način umirjajo vnetje. Na voljo so tudi biološka zdravila, ki zavirajo delovanje določenih beljakovin, ki so predvsem posredniki vnetja, zato jih imenujemo tudi tarčna zdravila.

Revmatičnih bolezni ne zdravimo zgolj z zdravili, ampak je ključno aktivno sodelovanje posameznika. To velja tako za zdravljenje, ki ga vodi specialist revmatolog, kot tudi za druge aktivnosti, ki pomagajo obvladati bolezen. Vsak dobro poučen posameznik mora sam narediti čim več, da je bolezen ustrezno obvladana.

Velik poudarek je na telesni vadbi za izboljšanje oziroma ohranjanje čim bolj normalne telesne teže, drže ter gibljivosti hrbtenice in sklepov. Ohranjena gibljivost, krepke mišice in pravilna telesna drža zmanjšujejo bolečine, izboljšajo splošno počutje in preprečujejo nepravilne obremenitve.

Za obvladovanje bolezni je priporočljivo izvajati več vrst vaj:

• dihalne vaje, s katerimi ohranjamo gibljivost/razteznost prsnega koša in predihanost pljuč. Izvajati jih je potrebno večkrat na dan,
• telesna dejavnost in vaje za revmatike: že ob sumu na vnetno revmatično bolezen hrbtenice je treba prilagoditi način življenja. Priporočljivo je izvajati čim več ustreznih rekreativnih dejavnosti in redno vsakodnevno vaditi,
• šport in rekreacija: oboleli se glede na svoje želje in fizične zmožnosti lahko ukvarjajo z različnimi športi. Ob koncu teh športnih dejavnosti opravimo še raztezne vaje.

Pred začetkom kakšnih novih športnih aktivnosti je sicer priporočljiv posvet z zdravnikom.