Spondiloartritisi

Kaj so spondiloartritisi?


Spondiloartritisi so skupina bolezni, ki lahko prizadenejo tako hrbtenico, kot tudi druge sklepe. Skupne značilnosti spondiloartritisov so:

  • vnetna bolečina v križu, saj vnetne spremembe
    prizadenejo v prvi vrsti hrbtenico,
  • odsotnost revmatoidnega faktorja (to se preveri z laboratorijskim pregledom)
  • ostali sklepi so vneti predvsem na nogah in to vnetje je praviloma nesomerno
    (nesimetrično), prizadetih je več sklepov
  • vnetje mišičnih in vezivnih narastišč na kost (t.i. entezitis) v predelu hrbtenice in drugih
    (perifernih) sklepov,
  • prizadetost drugih organov (denimo oči, kože, sluznic, črevesja ali srca).

Med spondiloartritise uvrščamo:

  • ankilozirajoči spondilitis (najpogostejši),
  • psoriatični artritis,
  • druge spondiloartritise: reaktivni spondiloartritisi, nediferencirani spondiloartritisi
    neradiološki spondiloartritis, artritis povezan s kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB).

Simptomi in znaki teh bolezni se lahko prekrivajo, pojavijo sočasno ali drug za drugim, zato je diagnosticiranje posameznih bolezni pogosto oteženo.

Kdo lahko zboli?


Spondiloartritisi prizadenejo približno 1,9 % odrasle populacije, kar v Sloveniji pomeni okoli 38.000 ljudi. Natančen vzrok nastanka bolezni ni znan, najverjetneje jih je več. Na pojav bolezni vplivajo tudi dedni dejavniki in dejavniki iz okolja.

Med dednimi dejavniki je najpomembnejši antigen HLA-B27, ki se ugotavlja z laboratorijsko preiskavo. Nosilci tega antigena imajo do 20-krat večje tveganje za razvoj spondiloartritisa kot HLA-B27 negativne osebe. Značilno je tudi pojavljanje bolezni znotraj družine – kar 30–35 % bolnikov ima sorodnike s to boleznijo.

Kako bolezen prepoznamo?


Med glavnimi znaki spondiloartritisov s prevladujočo prizadetostjo hrbtenice je vnetna bolečina v hrbtu. Zanjo je značilno, da se pojavi pred 40. letom starosti. Gre za topo bolečino, ki se pojavi postopno in nima vzroka v mehanski poškodbi, prevladuje pa ponoči. Bolečina se ne izboljša s počitkom – nasprotno, telesna aktivnost bolečino zmanjša.

Najprej se pojavi v predelu križa in/ali glutealno (v področju zadnjične mišice), vnetje pa lahko napreduje vzdolž hrbtenice in tudi na sklepe prsnega koša. Vnetno bolečino spremljata še omejena gibljivost in okorelost prizadetega dela hrbtenice in/ali prsnega koša. Če sumite, da trpite za vnetno bolečino v križu, to lahko preverite z vprašalnikom.

Kam po strokovno diagnozo?


Revmatične bolezni praviloma diagnosticira zdravnik specialist revmatolog, kamor družinski zdravniki napotijo ljudi, za katere sumijo, da bi lahko imeli revmatične bolezni. Revmatolog nato običajno pregleda sklepe, opravi laboratorijske preiskave in različna  slikanja (denimo ultrazvok sklepov).

Kako poteka zdravljenje?


Zdravljenje vnetnih revmatizmov vodi specialist revmatolog. Sodobno zdravljenje revmatičnih bolezni temelji na stalnem spremljanju aktivnosti bolezni, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Cilj sodobnega zdravljenja je umiritev (remisija) bolezni, ki jo lahko dosežemo le z zgodnjim zdravljenjem in s prilagajanjem zdravljenja oceni aktivnosti bolezni.

Kaj lahko naredi bolnik sam?


Revmatičnih bolezni ne zdravimo zgolj z zdravili, ampak je ključno aktivno sodelovanje posameznika. To velja tako za zdravljenje, ki ga vodi specialist revmatolog, kot tudi za druge aktivnosti, ki pomagajo obvladati bolezen. Vsak dobro poučen posameznik mora sam narediti čim več, da je bolezen ustrezno obvladana.

Velik poudarek mora biti na telesni vadbi za izboljšanje oziroma ohranjanje čim bolj normalne telesne teže, drže ter gibljivosti hrbtenice in sklepov. Ohranjena gibljivost, krepke mišice in pravilna telesna drža zmanjšujejo bolečine, izboljšajo splošno počutje in preprečujejo nepravilne obremenitve.

Za obvladovanje bolezni je priporočljivo izvajati več vrst vaj:

  • dihalne vaje, s katerimi ohranjamo gibljivost/razteznost prsnega koša in predihanost pljuč. Priporočljivo jih je izvajati večkrat na dan,
  • telesna dejavnost in vaje za revmatike: priporočljivo je izvajati čim več ustreznih rekreativnih
    dejavnosti in redno vaditi,
  • šport in rekreacija: oboleli se glede na svoje želje in fizične zmožnosti lahko ukvarjajo z različnimi športi. Ob koncu teh športnih dejavnosti naj opravijo še raztezne vaje.

Pred vsako spremembo načina vadbe ali telesne aktivnost je priporočljiv posvet z zdravnikom.